Sveta pokora Krščanski nauk o spovedi Krst nas naredi za ude Kristusovega telesa ter za brate in sestre med seboj. Evharistija nas zedini v občestvo z Gospodom in med seboj. Imamo pa tudi grenko izkušnjo, kako se vezi te edinosti zrahljajo zaradi naših nemarnosti in slabosti. Vsak greh natrga ali pretrga vezi, ki nas zedinjajo. Posledice greha so hude. Ne prizadenejo le našega osebnega življenja. Odločitev zoper Boga pomeni prispevek k neredu, ki ga greh vnaša in vzdržuje v Cerkvi in v svetu.  Zakrament odpuščanja je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Ta zakrament dvigne grešnika in ga spreobrne v globini. Jezusove prilike razodevajo veselje nad spreobrnjenjem grešnika in pozornost, ki je je spreobrnjeni deležen.  Gospodov križ je podoba naše sprave. Samo Bog more odpuščati grehe. Na velikonočni večer se je Jezus prikazal apostolom in jim dal Svetega Duha, da bi mogli odpuščati grehe v njegovem imenu. Ta služba je danes zaupana škofom in z njihovim pooblastilom drugim duhovnikom.    Človekova vest Greh, zabloda, krivda, grenkoba, očitki vesti in nevolja, skesanost ali brezbrižnost. Toliko čustev, včasih navzkrižnih, pretresa našo vest. Imamo izostren čut za zlo, ki je razširjeno v svetu, čutimo se krive za marsikaj, a za nič odgovorne. Mogoče je, da naša vest zaide v skrajna pretiravanja ali pa nasprotno, da zakrkne. Vsak kristjan se mora ravnati po vesti, toda vest ni postava. Vest si moramo tudi vzgajati. Vsak kristjan, ki pravilno pozna zahteve krščanske morale, jih je dolžan razložiti tistemu, ki ne vidi jasno. Še več, ko drug drugemu pomagamo k jasnosti, gradimo skupnost in drug drugega rešujemo greha.  Če je res, da mora vsakdo delati po vesti, se mora v vesti poučiti, da ne bi delal na slepo, kajti ravnanje po vesti ni delanje po svojem okusu. Ravnati po vesti pomeni, odkrivati globoke zahteve svojega osebnega življenja in poklicanosti ter jih osebno sprejeti. Da bi bolje vzgojili vest, moramo poslušati Božjo besedo, cerkveno občestvo in družbeno skupnost, kajti vest ne ustvarja postave, temveč jo sprejema od Boga in človeške družbe. Narediti pogrešek pomeni kreniti s poti, ki jo predpisuje kako pravilo ali kak ideal, ki smo si ga postavili. To pomeni zgrešiti postavljeni cilj. Storiti greh pa pomeni zavestno in prostovoljno narediti nekaj zlega. Greh je več kot samo zgrešeno, napačno dejanje. Greh rani odnos do Boga, do drugih in do nas samih. Greh nas ne napade iznenada. Ima svoje kotišče v naših navadah, v godrnjanju našega srca, v nejevolji naše duše, v zablodah našega razuma… Nekega dne se bo pokazal na zunaj, a šele tedaj, ko je grešnika potisnil tja, kamor je prišel po volji kamnitega srca, izsušene duše in sprevrženega razuma. Spraviti se torej pomeni vrniti se k milosti svojega krsta, da bi tam našli čisto srce, preprosto dušo in globoko spoznanje skrivnosti vere. Niso vsi grehi enaki. Obstajajo misli, besede, dejanja in opustitve, ki jih vest graja. Če gre za majhne stvari, govorimo o malih, odpustljivih grehih. To niso smrtni grehi, ker ne ubijajo povezanosti z Bogom in s Cerkvijo. Dobro je, da gre kristjan vedno znova vase in se spravi z Bogom in Cerkvijo, preden zapade v brezbrižnost. Veliki ali smrtni grehi označujejo takšno naravnanost srca ali takšno ravnanje, ki hudo, v veliki meri oškoduje povezanost z Bogom, Cerkvijo in z ljudmi. Ti grehi ne morejo biti odpuščeni brez zakramentalne spovedi.   Potrebnost in obveznost spovedi Spoved je najprej zakrament, dejavno znamenje Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pri spovedi položimo pred Boga svoje slabosti, grehe, svojo majhnost, nemoč in ga prosimo, da se nas dotakne s svojo rešilno in zdravilno močjo. Poleg tega je spoved tudi srečanje s samim seboj. Pri dobri pripravi na spoved se moramo nujno vprašati, kaj se dogaja z nami. Ali smo se od zadnje spovedi kaj spremenili in če smo se, kako se to odraža v našem življenju. Človek mora v življenju napredovati na boljše, toda kako naj napreduje, če ne ve, kaj vse se dogaja z njim. Za kristjane je določeno, da se morajo spovedati svojih grehov vsaj enkrat v letu. Spovedati se moramo, kadar zavestno in neprisiljeno naredimo velik greh, drugače pa je še vedno pravilo, da je za kristjana, ki se želi v svojem življenju truditi za duhovni napredek, najbolj priporočljiva redna mesečna spoved (na primer: prvi petek, prva nedelja…).   Prva spoved Prva spoved je običajno pred prejemom prvega obhajila. V skladu z določili plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, so v naši župniji to otroci tretjega razreda. Kdaj točno bodo otroci opravili prvo spoved, mora presoditi katehet, glede na pripravljenost in versko zrelost otrok. Vsekakor pa naj bo kateheza naravnana tako, da bo spoved na dan pred prvim obhajilom vsaj druga ali tretja v otrokovem življenju.   Spovedna praksa Ljudje imamo različne spovedne prakse. Nekateri imajo stalnega spovednika, ki je hkrati tudi duhovni voditelj. Ta način je zelo dober, saj kristjan ob njem skozi pogovor in nasvete duhovno raste ter napreduje v duhovnem življenju. Drugi se držijo cerkvene zapovedi, ki določa, da se je kristjan dolžan vsaj enkrat v letu spovedati svojih grehov.  V župniji se je uveljavila praksa organiziranega spovedovanja trikrat v letu, in sicer pred božičem, pred veliko nočjo in pred praznikom Marijinega Vnebovzetja. Ta praksa je povezana tudi s skupno pripravo na prejem zakramenta in možnostjo spovedi. Takrat je na voljo več spovednikov od drugod. Drugače pa je mogoče opraviti sveto spoved vsako nedeljo in ob praznikih pred sveto mašo.    Vir: župniji Fara pri Kočevju in Stičnahttps://zupnija-fara.rkc.si/index.php/content/display/69