Domačini pravijo cerkvi kar sv. Mikula. Svetišče ima grob sivkast omet in rdečo kovinsko streho. Tloris je običajen pravokotnik ladje, ki se daljša v prezbiterij s tristranim zaključkom. Nad vhodom je zvončnica z dvema linama,v kateri visita dva zvona. V desni lini visi manjši zvon, morda delo Antona Samasse iz 1840, v levi lini pa visi večji zvon, ki je tudi novejši. Vhod je rahlo poglobljen, vrata svojska žlebljena. Portalni kamni imajo nekaj vklesanih, zabrisanih znakov. Ob vratih je na vsaki strani majhno okno, večje je v južni ladji, par manjših je ob stranicah prezbiterija.
Na hrbtni strani glavnega oltarja je podpisan Aleksander Goetzl. V letu 1908 je izdelal sliko sv. Miklavža.
V stranskih nišah stojita ob sliki skulpturi sv. Marka in sv. Lovrenca z ražnjem.
Stranska oltarja sta sestavljena iz slik z bogatima baročnima okviroma. Kljub dotrajanosti je še vidna pretanjeno proporcionirana podoba sv. Izidorja, podpisal jo je Joseph Fayenz iz Kočevja 1785. To je ena boljših baročnih slik na Kočevskem. Na južni strani visi slika sv. Lucije in njenih čudežev. Tudi ta je podpisana in je verjetno delo istega slikarja.
Na menzi stranskega oltarja stojita skrajno dotrajani sohi sv. Marka in sv. Lovrenca, baje iz 1761.
Zelo propadlo je platno s sliko sv. Miklavža, pritrjeno na stransko steno; verjetno je s starega oltarja (1761).
Bolj ohranjena, a manj kvalitetna, je podoba sv. Antona Puščavnika, delo A. Fabjana (1924).
Vira: besedilo - knjiga Cerkve na Kočevskem nekoč in danes
fotografije - A. Bauer, 2016
fotografije - A. Bauer, 2016
