Krščanski pogreb
Smrt brata ali sestre v krščanski skupnosti ne prizadene le družine pokojnika, temveč celotno občestvo. Pogrebni obred ni zakrament, ampak zakremental. Pokojnemu, ki nas je zapustil, se Bog ne razodeva več v znamenjih, temveč iz obličja v obličje. Zato se skupnost zbere ob slovesu vsakega člana. Ob pogrebu obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost in moli, da bi rajni s Kristusom prešel iz smrti v življenje. Z molitvami izpovedujemo, da ostajamo povezani z rajnimi po Kristusu, ki nas združuje.
 

Kako ravnati ob smrti
Ko se izteče zemeljsko življenje, krščanska navada zahteva, da pokojniku izkažemo primerno čast in pozornost. Prav je, če je le mogoče, da se družina zbere k skupni molitvi. Nato naj svojci, osebno in ne preko telefona, o smrti obvestijo župnika. Župnik zbere podatke, ki so potrebni za vpis v mrliško knjigo. Skupaj se dogovorijo o dnevu, uri in načinu pogreba.
 

Zvonjenje ob smrti
Ob smrti župljana se trikrat dnevno zvoni s tremi zvonovi, zjutraj ob 7.00, ob 12.00 in zvečer po zvonjenju avemarije. To zvonjenje naj bi vernike spodbudilo k molitvi za pokojnika. Za zvonjenje se cerkvi, kjer je zvonilo, nameni od škofijskega ordinariata predpisani dar.
 

Komu lahko naklonimo cerkveni pogreb
Zakonik Cerkvenega prava določa, da je treba vernim rajnim oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo. Iz tega sledi, da ima pravico do cerkvenega pogreba vsakdo, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi ter ni bil na lastno željo ali po naloženi kazni iz nje izključen, ne glede na to, kakšne smrti je umrl. S tem je izključena stara praksa, ko se je cerkveni pogreb odklonilo ljudem, ki so naredili samomor. Članu sestrske krščanske Cerkve, pravoslavne ali evangeličanske, se ravno tako omogoči cerkveni pogreb, ki pa se ga prilagodi v skladu z ekumenskim pravilnikom. Nova ureditev pogrebnega obreda dopušča tudi možnost cerkvenega pogreba za nekrščenega človeka. Ta obred pa je bistveno drugačen od običajnega, kot ga poznamo.
 

Oblike pogreba
Zakonik Cerkvenega prava zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku. Torej je sam način pokopa prepuščen domačim oziroma volji pokojnika, vendar toplo priporočamo, naj se upoštevajo krajevne navade. Tudi je prav, da se omogoči nek določen čas, ko se lahko drugi župljani od pokojnika poslovijo, ga pokropijo in z molitvijo priporočijo Božjemu usmiljenju. Hkrati je to tudi čas, ko krščanska skupnost lahko pokaže svojo pieteto in solidarnost s svojci pokojnika. Če se svojci odločijo za raztros pepela pokojnika, se pogrebni obred obhaja samo v cerkvi in duhovnik ne gre na pokopališče.
Čedalje več ljudi se odloča, da namesto za cvetje in sveče, darujejo v dobrodelne namene. To je plemenita gesta, ki poleg naše molitve pomaga pokojnemu, hkrati pa spomin nanj povezuje z dejanji dobrote in solidarnosti.
 

Vir: župniji Fara pri Kočevju in Stična