ZGODOVINA CERKVENIH ZVONOV
Med dokumente o pritožbah kostelskega župnika Retla proti kostelskemu graščaku baronu Androchau je vstavljen tekst v italijanskem jeziku, datiran v Ljubljani 15. 7. 1729, ko je bil kostelski župnik že Klapše. Tekst obsega eno samo stran, postavljeno med dokumente, ki so nad dve desetletji starejši in pisani v gotici z drugačno pisavo. Ni smiselne povezave s teksti pred stranjo 388 in po njej.
Zapis na strani 388 navaja težo in ceno zvonov: težjega pri Fari, dveh lažjih pa na Vrhu in na Klancu. Zvonovi so bili verjetno nabavljeni v Ljubljani preko italijanskega trgovca.
Mase so bile navedene v funtih (po 0,56 kg), cene pa v soldih in forintih s šestdesetkrat višjo vrednostjo. Funt materiala, bržkone brona, je stal 39 soldov. Popis zvonov je podpisal Franchi. Na dnu strani je bila navedena še teža in cena batov zvonov. Uporabljen je bil izraz »Batochio«, ki je bližji latinščini kot sodobni italijanščini. Gašpar Franchi (* okoli 1657 Videm; † 25. 8. 1733 Ljubljana) je vlival zvonove v Ljubljani od leta 1671, ko je bil še najstnik. Največjega je vlil za stolnico v Ljubljani leta 1706.
Bati so bili iz več kot dvakrat cenejše zlitine kot zvonovi. Domnevamo, da so bili železni oziroma jekleni, kot so danes. Glede na razmeroma veliko težo batov, ki je le malo manjša od teže najmanjšega izmed treh zvonov, domnevamo, da je Franchi vpisal seštevek teže batov vseh treh zvonov.
Soldi so preračunani v šestdesetkrat večje enote forinte. Za zvonove je račun pravilen, pri batih pa se je Franchi vštel v svojo škodo: prava cena bi morala biti 11 fl 12 soldov in ne le 6 fl 41.
Prifarski zvon je zapel leta 1668; Franchijev zvon je poznejši. Domnevamo, da je mojster Franchi dal za svoje zvonove nekaj let jamstva po tedanji navadi. Oba omenjena prifarska zvonova sta bila pretopljena za vojaške potrebe med prvo svetovno vojno.
Za vojsko so leta 1917 oddali zvon s Klanca z maso 76 kg, zvon mase 28 kg od Krkovih, 173 kg zvon iz Kostela in domnevo še dva zvonova iz Kostela s skupno maso 155 kg, kar se je zdelo nerazumljivo Antonu Pogorelcu dne 14. 9. 1983. Iz kapelice pri Fari so vzeli zvon težak 25 kg, prav tako zvon na Vrhu težak 53 kg in zvonova od Fare z masama 825 in 275 kg; zvon od Maverca je bil nekaj časa pri Fari. Zvonika pri sv. Štefanu na Klancu in pri sv. Nikolaju na Vrhu sta namenjena po dvema zvonovoma; drugi zvon so pobrali med 1. svetovno vojno. Preostala zvonova na Vrhu in pri sv. Štefanu sta domnevno prav Franchijeva iz leta 1729.
Od leta 1902 do leta 1926 je bil župnik pri Fari Ribničan Anton Češarek (*1865; † 1926). Med prvo svetovno vojno so iz prifarskega zvonika vrgli oba večja bronasta zvonova, katerih kovino so uporabili za vojaške potrebe. Nastalo luknjo pod zvonikom so vaški otroci še dolgo uporabljali kot skrivališče.
Pri Fari je med obema vojnama ostal le manjši bronasti zvon, ki ga je dal leta 1890 preliti na lastne stroške domačin Anton Jakšič (* 22. 11. 1815; † 2. 11. 1896) iz Vasi številka 5. V duhovnika je bil posvečen leta 1864, vendar pred upokojitvijo ni služboval v Kostelu. Bil je duhovnik v Adlešičih, Kolovratu, Prečnem, Starem Logu na Kočevskem, Kandiji ob Krki, Št. Lovrencu ob Temenici, Črmošniku in v Osilnici od leta 1868 do leta 1876. Od leta 1876 do leta 1882 je bil župnik v Kočevskih Poljanah, kot upokojenec pa je živel v Krškem, pri Fari in v Banja Loki. V prifarski zvon je dal vliti napis: »Čas molitve oznanjujem žive vabim in budim ter viharjev moč krotim. Prelit sem v čas božjo na stroške umir. župnika g. Ant. Jakšič svojim rojakom za dar in spomin. Albert Samassa L. R. Camp: Fusorauc / Labaci. No. 1922 * 1890«. Družina Samasa je bila tedaj že stoletje vodilna med kranjskimi zvonarji.
Jakšič je umrl v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu; v oporoki ni pozabil Kostelcev. Med drugim je 4. 4. 1895 zapustil 10.000 gld ali celo dvakrat več za obresti namenjene vzdrževanju vsakokrat po dveh študentov Alojzijevišča v Ljubljani po letu 1897. Prednost so imeli Jakšičevi sorodniki, za njimi pa še drugi Kostelci, Osilničani pa tudi dijaki iz semiške dekanije. Leta 1902 je štipendija znašala 153 kron. Žal je prikupna ustanova propadla v gospodarski krizi leta 1934.
Zapis na strani 388 navaja težo in ceno zvonov: težjega pri Fari, dveh lažjih pa na Vrhu in na Klancu. Zvonovi so bili verjetno nabavljeni v Ljubljani preko italijanskega trgovca.
Mase so bile navedene v funtih (po 0,56 kg), cene pa v soldih in forintih s šestdesetkrat višjo vrednostjo. Funt materiala, bržkone brona, je stal 39 soldov. Popis zvonov je podpisal Franchi. Na dnu strani je bila navedena še teža in cena batov zvonov. Uporabljen je bil izraz »Batochio«, ki je bližji latinščini kot sodobni italijanščini. Gašpar Franchi (* okoli 1657 Videm; † 25. 8. 1733 Ljubljana) je vlival zvonove v Ljubljani od leta 1671, ko je bil še najstnik. Največjega je vlil za stolnico v Ljubljani leta 1706.
Bati so bili iz več kot dvakrat cenejše zlitine kot zvonovi. Domnevamo, da so bili železni oziroma jekleni, kot so danes. Glede na razmeroma veliko težo batov, ki je le malo manjša od teže najmanjšega izmed treh zvonov, domnevamo, da je Franchi vpisal seštevek teže batov vseh treh zvonov.
Soldi so preračunani v šestdesetkrat večje enote forinte. Za zvonove je račun pravilen, pri batih pa se je Franchi vštel v svojo škodo: prava cena bi morala biti 11 fl 12 soldov in ne le 6 fl 41.
Prifarski zvon je zapel leta 1668; Franchijev zvon je poznejši. Domnevamo, da je mojster Franchi dal za svoje zvonove nekaj let jamstva po tedanji navadi. Oba omenjena prifarska zvonova sta bila pretopljena za vojaške potrebe med prvo svetovno vojno.
Za vojsko so leta 1917 oddali zvon s Klanca z maso 76 kg, zvon mase 28 kg od Krkovih, 173 kg zvon iz Kostela in domnevo še dva zvonova iz Kostela s skupno maso 155 kg, kar se je zdelo nerazumljivo Antonu Pogorelcu dne 14. 9. 1983. Iz kapelice pri Fari so vzeli zvon težak 25 kg, prav tako zvon na Vrhu težak 53 kg in zvonova od Fare z masama 825 in 275 kg; zvon od Maverca je bil nekaj časa pri Fari. Zvonika pri sv. Štefanu na Klancu in pri sv. Nikolaju na Vrhu sta namenjena po dvema zvonovoma; drugi zvon so pobrali med 1. svetovno vojno. Preostala zvonova na Vrhu in pri sv. Štefanu sta domnevno prav Franchijeva iz leta 1729.
Od leta 1902 do leta 1926 je bil župnik pri Fari Ribničan Anton Češarek (*1865; † 1926). Med prvo svetovno vojno so iz prifarskega zvonika vrgli oba večja bronasta zvonova, katerih kovino so uporabili za vojaške potrebe. Nastalo luknjo pod zvonikom so vaški otroci še dolgo uporabljali kot skrivališče.
Pri Fari je med obema vojnama ostal le manjši bronasti zvon, ki ga je dal leta 1890 preliti na lastne stroške domačin Anton Jakšič (* 22. 11. 1815; † 2. 11. 1896) iz Vasi številka 5. V duhovnika je bil posvečen leta 1864, vendar pred upokojitvijo ni služboval v Kostelu. Bil je duhovnik v Adlešičih, Kolovratu, Prečnem, Starem Logu na Kočevskem, Kandiji ob Krki, Št. Lovrencu ob Temenici, Črmošniku in v Osilnici od leta 1868 do leta 1876. Od leta 1876 do leta 1882 je bil župnik v Kočevskih Poljanah, kot upokojenec pa je živel v Krškem, pri Fari in v Banja Loki. V prifarski zvon je dal vliti napis: »Čas molitve oznanjujem žive vabim in budim ter viharjev moč krotim. Prelit sem v čas božjo na stroške umir. župnika g. Ant. Jakšič svojim rojakom za dar in spomin. Albert Samassa L. R. Camp: Fusorauc / Labaci. No. 1922 * 1890«. Družina Samasa je bila tedaj že stoletje vodilna med kranjskimi zvonarji.
Jakšič je umrl v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu; v oporoki ni pozabil Kostelcev. Med drugim je 4. 4. 1895 zapustil 10.000 gld ali celo dvakrat več za obresti namenjene vzdrževanju vsakokrat po dveh študentov Alojzijevišča v Ljubljani po letu 1897. Prednost so imeli Jakšičevi sorodniki, za njimi pa še drugi Kostelci, Osilničani pa tudi dijaki iz semiške dekanije. Leta 1902 je štipendija znašala 153 kron. Žal je prikupna ustanova propadla v gospodarski krizi leta 1934.
Vir: Stanislav Južnič, knjiga Prvih 650 let župnije Fara
ŽUPNIJSKI CERKVENI ZVONOVI DANES
Danes so v cerkvi Marije Vnebovzete pri Fari trije bronasti zvonovi.
Srednji zvon je bronasti zvon, ki ga je dal leta 1890 preliti na lastne stroške domačin duhovnik Anton Jakšič (* 22. 11. 1815; † 2. 11. 1896) iz Vasi številka 5. Uglašen je na udarni ton G+1/8. V prifarski zvon je dal vliti napis: »Čas molitve oznanjujem žive vabim in budim ter viharjev moč krotim. Prelit sem v čas božjo na stroške umir. župnika g. Ant. Jakšič svojim rojakom za dar in spomin. Albert Samassa L. R. Camp: Fusorauc / Labaci. No. 1922 * 1890«. Družina Samasa je bila tedaj že stoletje vodilna med kranjskimi zvonarji.
Večji zvon je posvečen Mariji Pomočnici, tehta 931 kilogramov, uglašen je na udarni ton E, vlila ga je livarna Ferralit iz Žalca, leta 1991, pod zap. št. 1006.
Manjši zvon je posvečen sv. Roku in Antonu Padovanskemu, tehta 297 kilogramov, uglašen je na udarni ton H, prav tako kot velikega je vlila livarna Ferralit iz Žalca, leta 1991, pod zap. št. 1007.
Večji in manjši zvon sta darovala ameriška rojaka John Fekete in njegova žena Agnes iz Clevelanda v ZDA, leta 1991. Oba zvona naj bi bila obešena v zvonik prifarske cerkve že junija 1991, ob razglasitvi slovenske neodvisnosti, vendar je takrat načrte prekrižala vojna. Vojna je nasploh v tesni povezavi z usodo slovenskih zvonov. Med prvo svetovno vojno je le malokateri zvonik na Slovenskem ostal nedotaknjen in marsikateri je za nekaj časa popolnoma onemel, kajti pobrali so večino bronastih zvonov, da bi jih pretopili v topove.
Slovesnost blagoslovitve novih zvonov je bila v nedeljo, 28. julija 1991. Blagoslov je opravil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar ob navzočnosti domačega župnika Ivana Potrebuješa in dekana Božidarja Metelka. »Zvonovi naj oznanjajo mir in kličejo k zbrani molitvi,« je kot prvo v svojem nagovoru poudaril nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Viri: besedilo - Stanislav Južnič, knjiga Prvih 650 let župnije Fara in
T. Jakše, Dolenjski list 1. in 8. avgusta 1991
fotografije - A. Bauer, 2016
