NAMEN CERKVENEGA PETJA
Cerkveno petje je pomemben del čaščenja Boga že vse od začetka krščanstva, ki ga je utemeljil Jezus Kristus. Petje je namreč del glasbene umetnosti, katerega uporaba v bogoslužju udeležencem pričara pečat nadzemskosti in jih ponese v duhovno zamaknjenost Božje bližine.

Če je v začetnih stoletjih naše Cerkve prevladovalo v bogoslužju enoglasno (koralno) petje, se je v poznejših stoletjih, z razvojem glasbene umetnosti in prihodom orgel v Božje hiše, cerkveno petje povzpelo do zavidljivih višin, čemur pa lahko parirajo le tista cerkvena občestva, ki razpolagajo z dovolj kakovostnim pevskim zborom in s strokovno usposobljenim zborovodjem.
Vendar pa je cerkveno petje (uglasbene molitve, hvalnice, prošnje, češčenja...) mogoče izvajati tudi zgolj s pojočim cerkvenim občestvom, ki se tisti hip nahaja pri bogoslužju (brez usposobljenega pevskega zbora in zborovodje torej) – in zgolj pod vodstvom mašnika. Vendar pa je v tem primeru zahtevnost cerkvene glasbe ustrezno poenostavljena oz. prilagojena, z glasbeno spremljavo orgel ali tudi brez nje. Takšno cerkveno petje povečini označujemo kot »ljudsko«.

Cerkvena glasba je bistven del svete liturgije, ima enak namen kot liturgija, to je Božja čast in posvečevanje ljudstva. Krasi, olepšuje in dviga liturgično besedilo v svet glasbene lepote, zato mora biti tudi glasba liturgije vzvišena, umetniška, splošna, sveta in dostojna. Cerkvena glasba kot sestavni in bistveni del svete liturgije je uzakonjena od najvišje cerkvene avtoritete in ima svoje zakone.

Glasba pri bogoslužju dopolnjuje besedilo, ga glasbeno komentira in slika na še bolj razumljiv način in ga tako približa človekovi duševnosti in razumu, da le-ta postaja vse bolj doživet pri doživljanju umetnostne lepote v religiozni glasbi. Liturgična glasba je pretežno vokalnega značaja, ki je v svojem bistvu odevanje, stopnjevanje ali razlaganje besedila z glasbo.

Religiozno besedilo je tisto, ki je počelo glasbenih misli, glasba je odvisna od vsebine besedila. Pri tej spojitvi glasbe in besedila gre za tesno zvezo, ki je odločilna za celotno zgradbo cerkvenih kompozicij. Pri cerkveni vokalni glasbi je glasba odvisna od vsebine besedila. Prav gotovo vsebuje glasbena vsebina v cerkveni glasbi nekaj čudovitega, osvajajočega, večnega in kozmičnega. Cerkvena glasba večinoma hrepeni po besedilu, da s tem še bolj oznanja svojo idejo. (Trobina 1972, 19 – 21).
 

VLOGA ZBORA V ŽUPNIJI
Zbori so nosilci cerkvenega življenja, ki s svojim petjem večajo lepoto svetih obredov in so lahko dober pripomoček pri pastoralnem delu. Zbor je urejeno večglasno petje, kjer vsak glas opravlja natančno določeno vlogo v sozvočju z drugimi glasovi, da je glasba prijetna poslušalcem in užitek za pevce (Glas naših zborov 2 1999, 11).Vloga zbora v župniji je raznolika in večplastna. Prvotno se v njem združujejo ljudje, ki jih petje in glasba veselita. Organizirana pevska skupina je pomembna za splošno ozračje in duhovno rast in v župniji še kako dobrodošla.

Prav preko glasbe in petja je marsikateri pevec v zboru poglobil krščansko vero. Zbor vabi ljudi vseh starosti, da se mu pridružijo, da sodelujejo pri župnijskem delu in sooblikujejo bogoslužje. Posameznik se v zboru nauči poslušati drugega, takrat ko poje, kot tudi v družabnem delu. Zbor je skupnost in ne poznamo niti ene institucije, ki bi tako načrtno gojila in v svoje življenje vsadila zborovsko petje, kot ga je prav Cerkev. Seveda pa to še ne pomeni, da je slika zborovskega petja v vsaki župniji rožnata.

Marsikje prihaja do težav zaradi pomanjkanja pevcev, ponekod nimajo zborovodje, zaradi menjave generacij, drugje pa odnosi med župnikom in zbori niso taki, kot bi morali biti. Petje na koru je večkrat nekakšen ekshibicionizem, razkazovanje; pevci se kažejo, kakor da bi imeli koncerte, kar pa je zelo zgrešeno. Pričakujejo, da bodo vsakič pohvaljeni in so hitro užaljeni, kadar od ljudi sploh ne dobijo povratne informacije. Včasih jih je težko prepričati, da so vendarle sodelavci bogoslužja in da morajo povezovati ljudi z dogajanjem na in ob oltarju. Zato sta sveti Frančišek in sveta Klara šla tako daleč, da sta hotela preprečiti poudarek na melodiji in petju. Da bi prišla do izraza vsebina, sta odklonila melodije. Prav vsak župnik in župljan se rad pohvali s kakovostjo zbora, veliko težje pa ga je moralno podpirati, spodbujati in se tudi zanj žrtvovati. Samoumevno se nam zdi, da župnijski pevski zbor dobro poje, pozabimo pa, koliko ur prostega časa je potrebnega, koliko pevskih vaj, da zbor poslušljivo zveni. Glasba in petje v cerkvi nista sama sebi namen ampak sta sredstvo in ne cilj. Glasba mora odgovoriti na liturgično dogajanje, zato je pomemben tesen stik med korom in oltarjem. Cerkveni glasbeniki morajo poznati svoje pevske sposobnosti, velja pa tudi potrpežljivost in sodelovanje ter zaupanje duhovnika.

Ob vsem tem ne smemo pozabiti na cerkveno občestvo, kajti namen cerkvene glasbe je utelesiti pravo tišino občestva in petje, ki ne prispeva k poslušanju tišine je prazno. Sveti Avguštin je upravičeno zapisal: »Novi človek ve, kaj je nova pesem. Petje je izraz veselja, in če smo še bolj pozorni, je izraz ljubezni«.
 

Povzeto po: Tadeja Račel: Mesto in vloga pevskih zborov v župnijski pastorali, diplomsko delo