Zakrament bolniškega maziljenja
Bolezen in trpljenje prebudita v človeku usodna vprašanja. Človek ne le da ima bolezen, temveč je bolan. Bolezen prizadene telo, a prav tako tudi duha. Včasih bolnik izgubi pogum, postane potrt, doživlja tesnobo in dvom. Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost obiskom in skrbi za bolnike.
Kako bi nas mogel Bog pustiti v bolezni in stiski, ne da bi nam dal učinkovito znamenje svoje odrešenjske navzočnosti? Bolniško maziljenja olajša trpljenje in pomiri tesnobo. Bolniške nege ne nadomesti, posveti pa prizadevanja zdravnikov, bolniškega osebja in svojcev. Zakrament bolniškega maziljenja je znamenje tiste milosti, ki odrešuje in ozdravlja. Živi Kristus zaznamuje s svojo ljubeznijo trpečega človeka, ga reši ter telesno in dušno okrepi. Globok mir, ki izvira iz človekove sprave z Bogom ter sprejetjem svoje bolezni, pomaga bolniku, da si čim bolj pomaga z zdravstvenimi ukrepi tistih, ki zanj skrbe.
Zakrament bolniškega maziljenja obnavlja zaupanje v Boga, daje moč v boju zoper skušnjave in utrjuje zakrament sprave. Ta zakrament namreč odpusti grehe, ki se jih bolnik ni mogel spovedati, in odstranja posledice greha, ki so še ostale v bolniku.
Kdo naj prejme zakrament bolniškega maziljenja
Ker so temu zakramentu včasih rekli ''poslednje maziljenje'', se ga je prijel prizvok, da je namenjen samo umirajočim. V resnici je ta zakrament namenjen vsem kristjanom, ki so tako bolni, da bi to utegnilo privesti do smrti. Ne smemo torej čakati, da bi bil bolnik na pragu smrti ali že mrtev, ko prejme zakrament. Ta zakrament lahko prejmejo tudi ostareli, ki jim pod težo let pešajo življenjske moči, ali pa bolniki pred operacijo, ki je združena z resno nevarnostjo, ali če gremo na dolgo pot.
Poslednji zakrament
Poslednji zakrament ni bolniško maziljenje, temveč sveto obhajilo, ki mu pravimo sveta popotnica, kar bi pomenilo ''oskrba za pot''. Sveta evharistija, velikonočni zakrament v najodličnejšem pomenu, je duhovna hrana, ki vernika pripravi na prehod s tega sveta k Očetu. Kakor uvajanje v krščanstvo obsega tri zakramente: krst, birmo in evharistijo, tako se kristjan na zadnji poti opre na milost zakramentov sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Na pragu smrti napravi verujoči še zadnje korake k cilju svojega potovanja, ko zadnjikrat prejme Kristusovo telo in se s tem pripravi na sprejem božjega usmiljenja, ki so mu ga v življenju zakramenti nenehno podarjali.
Prvi petki
Tretja Božja zapoved naroča, naj posvečujemo Gospodov dan. To pomeni, da se ob nedeljah in zapovedanih praznikih zberemo v cerkvi. Mnogi naši bratje in sestre zaradi starosti ali bolezni tega stalno ali občasno ne morejo. V ničemer zaradi tega ne nosijo pred Bogom krivde, vendar je prav, da jim krščansko občestvo omogoči povezanost z oltarjem. Mnogim to zelo veliko pomeni. Temu so namenjeni prvi petki, ko duhovnik obiskuje tiste, ki zaradi omenjenih tegob ne morejo več redno zahajati k bogoslužju v cerkev, vendar želijo prejemati sveto obhajilo.
Prav je, da jim to omogočimo. Zato naj bodo svojci, zlasti otroci, pozorni tudi na to morebitno željo in o tem obvestijo župnika. Ko opazijo, da kdo od bratov in sester zboli in je zaradi tega priklenjen na dom, z obiskom ponudijo možnost obhajila ob prvih petkih in nato željo posredujejo župniku. Le tako bomo res vsi člani iste krščanske družine povezani in zbrani okoli iste nebeške mize, okoli oltarja, s katerega prejemamo hrano za našega duha.
Vir: župniji Fara pri Kočevju in Stična
